Črvi

Hello Avgust

Megleno jutro. Kaj pa drugega. Sedim v pisarni in ugotovim, da mi gori luč. Pritisnem na stikalo in ugotovim, da ni luč. Pogledam skozi okno. Nekaj me zaslepi. Ko se bolj potrudim, vidim še nekaj modrega. Pa ne, da ...

Ja, ... jasno je. Ne se hecat. Na ta pojav bi se človek res lahko navadil.

Navijem si tole oldie-goodie in 2:49 minute samo uživam. Kdo ve, kdaj bom spet lahko.

Baje bomo imeli sedaj cele tri dni pravega avgusta. Jaz bom uživala v vsakem žarku, dajte tudi vi. :D

Majkl Kors

A opaziš razliko? Ena izmed torb je Louis Vuitton, druga pa Luiz Vujton.

Jaz jo takoj. Brez, da bi sploh odprla torbo. Brez, da bi si sploh nadela očala. Ne nimam nadnaravnih sposobnosti. 

V resnici samo pogledam lastnico. Če poleg omenjene torbice nosi sprane pajkice in čevlje iz Deichmanna, že vem kje smo. 

Sama sem si na Mallorci kupila pofejkanega Korsa. Njegove torbice so sicer v precej nižjem cenovnem razredu kot LV, a mi je vseeno zoprno, če si jo nadenem na pošvedrane čevlje. Imam občutek, da vsaka mimoidoča poznavalka kaže s prstom na mojo pofejkanost. Bolje bi bilo, da bi si kupila torbico v zame sprejemljivem cenovnem rangu in v njej uživala.

Kupovanje kitajskih fejkov, zlasti znamke LV je torej dokaj brukastično. Tudi, če stanejo samo 20€. Bolje prihraniti 100€ in se v lov za hudo torbico odpraviti na razprodajo.

Uvid tedna

Extreme Makeover

I Couldn't Care Less

Clio je ob vožnji po nemških avtocestah pogosta zadeva. A ne Renaultov. Iz domačih radijskih postaj redno hrumijo skladbe popzvezdnice Leslie Clio, rojene v Hamburgu.

Njena muzika nosi retro pridih, slednja je nadvse primerna za oktobrski vikend v avgustu.

Ta pesem se bo zagotovo kmalu pojavila v seriji Pretty Little Liars. Tako morilska je. :D

Pri pesmi Twist the Knife sem nalašč prilepila ta posnetek. A ni tak, kot bi snemali pri Romihovi Raketi? 

(B)l(j)ak

Fabrika pa pika!

Pred časom sem se odpravila na Koroško saj se je govorilo, da skupina mladih entuziastov uprizarja predstavo "Ahti, šiht", ki je vredna ogleda. Pa sem šla in bila navdušena. 

Igralci na humoren način predstavijo življenje delavca v železarni. Kljub zabavni predstavitvi pa čutimo fizični in psihični napor vsakodnevnega življenja v ritmu Matere Fabrike.

Igralci so totalne zvezde. Tipi z dolgimi lasmi ne šparajo z besedami in pljunki, na koncu ugotovimo, da so tudi izvrstni pevci.

Poseben užitek je poslušati ritem dela podan preko skladb, zaigranih na  težke kovinske predmete.

S predstavami so zaenkrat zaključili, držim pa pesti za nove ponovitve. Zadeva je res vredna ogleda.

Trailer:

Ampak najbolj carska zadeva je pa koroški dialekt.

Rat te imam

Spoznaš tipčka. Hud je. Gresta na pijačo. Pa še na eno. Pa še na sprehod. Vsak večer čakaš njegov lahkonočni SMS in posledično zaspiš objeta s telefonom. 

Nekega večera ti napiše tisto. Tisto, kar si čakala vseh 14 dni vajine romance. Stopiš se. 

Potem prebereš še enkrat. In še enkrat. In si rečeš, da se je zatipkal. Ali pa ima vključeno samodejno popravljanje teksta. Ko sladko zaspiš, GSM zopet zapiska. Napiše ti ...

Še preden zaspiš, blokiraš njegovo telefonsko.

Shampoo

Na Facebooku sem zagledala spodnji posnetek in se hihitala ob obeh ogledih. Mislim, da bo ta fora dobra motivacija, da preženem fobijo pred skupinskim tuširanjem.

You're the Worst

Podrem in odvržem! Se vam zdi znano? No, kaj privoščite tipu, ki se vas loti na ta način? Poleg treh okrog ušes in herpesa na intimnem predelu?

Ja žensko, ki je še hujša kot on!

V seriji You're the Worst, Jimmy, zavožen pisatelj, noč preživi z bejbo, ki jo pobere na poroki svoje bivše. Kljub nočni odslovitvi ugotovi, da jo ima ima na obisku še zjutraj. Nato spet popoldne. Nato mu še ukrade avto.

Bejba se mu kljub nadležnosti zdi zanimiva, zato se odloči podreti jo vsaj še nekajkrat. In nato odvreči. Ko mu to ne uspe, z njo začne nadvse pestro razmerje.

Serija je provokativna in zabavna, dokaj nora in prav zato mi je všeč.

Trailer:

Lupita

Škoda d'narja

Po naravi sem zapravljivec. A to še ne pomeni, da mi lahko prodajo vsako bedastočo. Vsaj drugič ne. Osel gre pač samo enkrat na led. V času dopusta sem naletela na tri izdelke, ki so me res razočarali, zato sem se odločila začeti novo rubriko "Škoda d'narja", kjer bom travmirala o ponesrečenih nakupih.

Najprej sem se nasmolila, ko sem kupila zobno pasto Vademecum Repair. Ker je bila z DM-ovimi kupončki pol cenejša, sem eno še prijazno podarila sestri. Pa ni dobra. Ko si prvič umijem zobe (zlasti zjutraj) imam občutek, da se jih sploh še nisem lotila. Zato porabim dva, tri nanose ter muchos tiempos. No-go.

Drug ponesrečen nakup je bil Garnier Ambre Solair Wet Skin. Je sprejček, ki ga lahko nanašaš tudi na mokro kožo. Sliši se dobro, a v resnici ni. Zaščita je sicer odlična, problem pa nastane, ker zadeva ni mazljiva. Se pravi moraš našpricati vsak del telesa, kar traja, pa še porabi se v nekaj dneh. Druga slabost je, da vsebuje precej alkohola. Ko ga pošpricaš na opečeno ali pravkar podepilirano kožo zapečeeeee.

Tretja stvar je maskara Cartrice, ki sem jo dobila skupaj z neko revijo. Zadeva se grozno nanaša. Počasi se suši, tako da ob nepazljivosti postaneš rakun. Ko se strdi, postane straaašno trda. Kot maskare iz 90-tih, ki sem jih podedovala po sestrični. Vrhunec artikla je njena vodoodpornost, ki poskrbi, da jo odstranjuješ še naslednje tri dni. Gadno in antireklama za revijo.

Projekt: Rosie

Letošnji dopust je bil še prijetnejši, ker sem ga nekaj dni preživela z Rosie in Donom. Plažna prijatelja sta glavna akterja romana The Rosie Project, avstralskega avtorja Graema Simisiona.

Don je (nori) znanstvenik, ki ugotavlja, da prihaja v leta, ko se normalni ljudje poročijo. Žal v svojem dodelanem urniku ne mara ustvarjati prostora za srečevanje z zabitimi ženskami. Po dolgem tuhtanju dobi briljantno idejo, ki jo takoj uresniči. Sestavi vprašalnik, primeren za hitro analizo, ga objavi na spletu in čaka, da popolna ženska doseže vse točke. 

Ker so njegove zahteve visoke, na idealno žensko čaka kar nekaj časa. Vmes mu prijatelj na pot pošlje Rosie, punkerko, ki na vprašalniku ne bi dosegla niti četrtine točk. Kadi, pije, preklinja, verjame v horoskop in veliko govori. Vseeno postaneta prijatelja, v čemer sta kar dobra. Don postopoma ugotovi, da je punca kar uporabna za preživljanje prostega časa. Škoda je le, ker vprašalnik pravi, da bo kot žena izredno slaba.

Lahko si predstavljate, kako se zgodba razplete, še bolje pa je v roke vzeti roman in ga prebrati. Pred nekaj tedni je izšel tudi v slovenskem jeziku. Zgodba je luštna, berljiva in strašno zabavna. Ugotovila pa sem, da me Donov karakter spominja na nekoga ...

O.K., no. Don je nenavadno podoben Sheldonu Cooperju.

Je pa prav zato tako živ in prijeten karakter. :D

Ciudad de camisas blancas

Hej banda! Aj em bek. Kar nekaj tednov je minilo od mojega zadnjega pisanja, tako da sem komaj znala priklikati do vsakojutranjega dnevnika.

V času odsotnosti sem se malo potepala, malo delala in spet malo potepala. Predvsem sem odklopila vsakdanjik, dejansko dobila malo barve in se dodobra naplavala. Pa dobila nekaj kilogramov.

Najprej sem se potepala po Mallorci. Balearski otok nudi veliko. Sonce, morje, žur, modo, zgodovino, dobro hrano in španski temperament.

Z mojim človekom sva bila nastanjena v luštnem stanovanju blizu starega dela mesta, a vseeno blizu plaže. Takšna lokacija je super, ker nisi v nekem resortu, kjer lahko samo poležavaš. Stanovanje sva poklikala preko portala Airbnb in bila navdušena. Bilo je veliko, čisto, soseska varovana, v velikem notranjem vrtu se nahaja celo zasebni bazen.

Po celi soseski je veliiiko zelenja, ki blaži vročino. 

Obisk centra je bil nujen. V njem kraljuje mogočna katedrala, katere arhitektura vzame dih. Njena notranjost deluje kot lokacija naslednjega dela Dana Browna. 

Na drevesu svetnikov (spodaj desno) so zapisana imena vseh Mallorških svetnikov. Glede na majhnost otoka, je njihovo število zares veliko. Torej, če si bom v prihodnosti zaželela svetniško kariero sedaj vem, kje so največje možnosti njenega dosega. :D

Vsakodnevni obisk mesta je bil jasno pogojen tudi z brbončicami. Tapasi, sladoled, sangrija in koktejli so vabili na vsakem koraku. Jaz pa sem samo človek.

Mesto je prava prestolnica. Veliko in urejeno. In polno palm.

Že prvi dan sem ugotovila, da papučki in plažna oblekica v centru nimajo kaj iskati. Domačini na zagorelo polt (v stilu Olivie Palermo) furajo mediteranski šik belih srajc, lahnih oblek in lanenih hlač. Hudi so.

Zvečer se dogaja na vsakem koraku. Lahko si privoščiš miren večer v tapas baru, s kozarčkom roseja in poslušanjem pouličnih umetnikov. Lahko si ogledaš romantično komedijo v soju zvezd. Lahko pa dolgo v noč plešeš v nočnih klubih.

V enem izmed večjih, Tito's po imenu sva imela srečo. Glasbo je vrtel Španec Sak Noel.

Odpravila sva se tudi v žurersko Meko, letovišče Magaluf. Tam beloriti Nemci in pegasti Britanci pijejo in razvratujejo 24/7. Mesto je mini Las Vegas, kjer namesto igralnic stojijo klubi in kjer lahko žuraš ves dan. Žur je na plaži, na ulicah, p o v s o d. Huda fora za en dan. Potem se ti zmeša. Če nisi 16-letnik, ki bi rad izgubil nedolžnost.

Mallorca je bila odlična odločitev. Zlasti v času, ko je bil doma aprilski julij. Cenovno je dostopna, zlasti, če se organizacije lotiš sam (Ryanair, avtobuski namesto taksija, Airbnb namesto hotela). Priporočam njen obisk, sama se bom tja zagotovo vrnila, še posebej me mikajo prvomajski sončni žarki. 

P.S.: V času mojega obiska so imeli razprodaje. Zara, Bershka, Camper, Zara Home in ostali so me vlekli v svoje garderobe in skoraj povzročili eksplozijo kovčka. Ryanair was not pleased. :D