Tačke

No tako. Če bi kdaj poslušala druge, vsaj tiste, pametnejše od mene, bi si prihranila marsikatero neprijetnost. Kot recimo slednjo: Od malih nog, mi je mama težila in pametovala glede obutve. Pozimi sem nosila premočljive čevlje, poleti preveč "zadihtane", skozi celo leto pa tiste z neprimernim podplatom. 

Če je pa tako fino imeti sto šuhov za deset evrov, nooooo. Ali res?

Kako leto nazaj me je začelo boleti desno koleno. In to na ful. Težko sem tekla, še težje sestopala s hribov. V glavi sem si že namislila, kako imam zagotovo kako eksotično bolezen, ki je doletela le mene. Niso pomagale ne masaže, ne fizioterapije. Očitno je z mano res hudo, sem si rekla.

Ko sem končno dočakala naročeni termin pri ortopedu, sem izvedela resnico. Kolena so se mi vnemala zaradi ploske noge. Plosko nogo ali po domače platfus, pa sem dobila zaradi neprimerne obutve. Ortopedinja mi jih je pošteno napela, ker sem tja prišla v sandalcih s precej češkim podplatom in mi priporočila, naj za obutev raje odštejem več in tako poskrbim za svoje tačke.

No, naslednji problem pa je bil, dobiti ženske sandale oz. kakršnekoli poletne čevlje z normalnim podplatom. Povem vam, to je misija nemogoče. Pa sem zanje pripravljena odšteti lepe denarce. Na koncu sem obupala in se razveselila padca temperatur, ker sem noge lahko začela razvajati z All starkami (njihov podplat je isto za en dr*k, ampak se v kombinaciji z ortopedskim vložkom kar obnesejo). Za naslednje leto si bom pa omislila ene Schollke ali Birkenstockke, pa čeprav izgledajo precej upokojensko.

Zaključek te globoke osebne izpovedi je tak, da bom odslej pred izgled postavljala zdravje. Res. 

P.S.: Zgoraj so moji novi ortopedski supergi za laufat, ki se super obnesejo. Barva je sicer strupena, a bo po nekaj makadamskih krogih hitro osivela.