Že od otroštva sem en tak majhen piroman. Ko sem kje staknila vžigalice, sem takoj skurila celo škatlo. Ko si za novo leto nisem smela kupiti petard, sem s sosedovimi pobalini sama ustvarjala razne mini molotovke, ki niso vsebovale bencina, ampak parfume in druge vnetljive zadeve iz domače shrambe. Vse smo se naučili od MacGyverja.
Kmalu sem ugotovila, da se petarde lahko dobi tudi od mularije v šoli. Pa ni bilo dovolj vreči eno. Nope, nope. Zaselotejpala sem jih po pet, da je še bolj grmelo. Okrog sem zalepila še bombice iz nalivke, da smo z njimi pobarvali sneg. Dokaj normalno, kajne?
Letos me je po dolgem času zopet zajela piromanska mrzlica. V trgovini s pirotehniko, sem bila kot otrok v slaščičarni (opa, kot današnji otrok v I Store-u). Nakupila sem si celo vrečo robe (ne morem verjeti, kaj vse se dobi za 10€) in veselo kurila.
Je pa res, da sem kupila bolj pussy pirotehniko. Na stara leta s pokom ne želim vznemirjati živali in sosedov, pa tudi roke se mi zdijo kar koristen organ. Veselje je bilo kljub temu pristno, le pometanje naslednjega jutra, bi z veseljem preskočila.
Nauk tega izpovednega zapisa? Če imate v okolici pamža, ki kaže znake piromanske mrzlice mu pomagajte, da si jo izživi pod ustreznim nadzorom, saj so posledice zatiranja lahko še mnogo hujše.
Kot pri večini stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar