Città de Inferno

S prebujanjem pomladi, začenjam razmišljati o preteklih in prihodnjih potepanjih. Lansko leto sem obiskala Da Vincijevo mesto, v katerega sem se noro zaljubila. 

Ko sem Firence obiskala pri 18-tih, dlje od nove torbice nisem prišla. Sem pa čutila, da mesto irisov in pekla, skriva še skrivnost ali dve.

Za lanski obisk me je navdušil Dan Brown s svojim Infernom.

Pet dni, ki sem jih preživela v družbi bogate kulturne dediščine in izvrstne kulinarike, je bilo nekaj najbolj carskega. Da ne omenim mojega človeka, ki je bil izvrsten sopotnik.

Imela sva srečo. V mestu sva gostovala v času, ko se je odvijala prireditev Notte Bianca. Muzeji in galerije so bili takrat odprti do 2. ure zjutraj, vstopnine so bile znižane, po mestu so se odvijali različni brezplačni kulturni dogodki, na reki Arno je stala zanimiva svetlobna instalacija, lokali so pripravili posebno ponudbo,...

V okviru prireditve me je navdušil labirint, sestavljen iz slamnatih kock.

Ko sva naslednji dan obiskala Palazzo Vecchio, nama je prijazni receptor namignil, naj se hitro povzpneva v zvonik. Splačalo se je. V minuti sva zaslišala apokaliptične zvoke, ki so prihajali iz samega "palazza". Začel se je srednjeveški sprevod po mestu.

V mestu je ogromno zanimivosti. Precej tudi brezplačnih. Eden izmed takih je 

Giardino dell'Iris, vrt cvetočih irisov, ki so simbol mesta. 

Firence pobožajo tudi ljubitelje sodobnejše umetnosti. Manjše in večje galerije ponujajo pisano izbiro razstav, midva sva si ogledala dela Jacksona Pollocka. 

Poleg njegovih del je predstavitev nadgrajevala hudo dobra multimedija.  

Ob sončnih urah je najbolj prijalo posedanje po parkih. Najlepši so Giardino di Boboli, ki se nahajajo ob palači Pitti.

Pika na i potepu po Italiji je njihova kulinarika.

Čez dan sva se prehranjevala na tržnici, ...

... kjer najdeš božanske zadeve.

Kako vedeti, kje je "the good stuff"? Preprosto. Postaviš se v najdaljšo vrsto. To sva storila pri Da Narboneju, kjer so vsi jedli neke čudne sendviče. Gre za pečeno svinjino s česnom in omakicami v sveži žemlji. Izgleda svinjsko, a je nemarno dobro. In cenovno ugodno.

Lokalčki po mestu ponujajo tudi slastne panine, ...

... in sveže pice, ob katerih namesto Coca-Cole postrežejo s Chiantijem v plastičnih kozarčkih. How cool is that?

Najdeš tudi sadne sladice, ...

... in okusne sire, ...

... ki sva jih konzumirala ob vinu in ciabatti iz marketa.

Prvič sem jedla tudi  pico s pestom, ki je končala na hlačah mojega človeka. Odločila sva se, da kljub izvrstnemu okusu, to jed prepustim odraslim ljudem.

Na Youtube -u sem našla spodnji posnetek, ki prikazuje restavracijo Acqua Al 2. Njihova posebnost je, da lahko jedi naročiš v štiri-sih (če se temu tako reče). Ob naročilu testenin, ti v štirih hodih prinesejo štiri različne testenine (špagete, rezance, kanelone, njoke, torteline, ...) z različnimi omakami, nadevi,... 

Itak sva jo poiskala. Sama testenin nisva izbirala, odločitev sva prepustila kuharju. Bil je prijazen in namesto 4 hodov testenin, pripravil 8. Ob steklenici hišnega vina je bila to sanjska pojedina za dva ljubitelja italijanske kuhinje. Razdelila sva si še štiris sladic, ki so ga sestavljali: tiramisu, panna cotta, čokoladna torta in nekaj z mandlji.  

Firence so bile popolne. Njihova edina pomanjkljivost so WC-ji, ki jih je za moj mehur premalo. Sem pa zaradi njih prišla do espressa ali dveh več. :D

Komaj čakam, da se v mesto pekla zopet vrnem.