Kot smrklja, sem staršem ob vsakem poletnem obisku štacune težila za sladoled. Pa ne za vsakega. Za zeleno ledeno svinjarijo, ki se mi je lepila na jezik.
Sedela sem ob oknu in čakala njihov prihod.
Prišla sta iz avta. Vzela sta vrečko. Iz vrečke pa...
...neumni sladoled žogica. Jaz pa v jok in na drevo.
Sladoled žogica je sicer čisto okusen, a kaj, ko ga niti ob izdatnem trudu ne moreš zajeti vsega. In potem ostane v lončku. Sicer ga raztopljenega lahko popiješ, a to ni to.
Danes sem v katalogu trgovca zopet zagledala to travmatično okroglino. In ugotovila, da me še vedno gane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar