Ta teden sem delala izven pisarne. Slaba stvar tega, je definitivno slabša ažurnost bloga. Ima pa zadeva tudi pozitivne stvari. Ker v takih dneh z delom začnem kasneje, si zjutraj vzamem čas za kavni ritual. Najprej je na vrsti pekarna, kjer kupim rogljiček in ga jem kar na poti. Med ogledom izložb in ljudi, ki zamujajo v službo. Pretvarjam sem, da sem Holly Golightly, ki se vrača z elitne zabave.
Drugi del rituala je kava. Usedem se v lokal, kjer imajo za moj žep občutno predrago kavo. Pa je vseeno. V roke vzamem dnevni časopis ali preprosto opazujem ponosne dedke, ki vozičkajo male korenjake ali najstnice, ki hihitajoč špricajo prvo šolsko uro.
Ko pogledam po ostalih kavičarjih ugotovim zanimivo dejstvo. Sem edina ženska, ki je sama za mizo. Vse ostale so vsaj v paru. Moških, ki si to razvado privoščijo sami, pa ni malo.
Zakaj je temu tako? Ne bi vedela.
Ko je moja mama izvedela, da na kavo hodim sama, je bila čisto iz sebe. Sama? V lokal? Od teh vzklikov naprej, to čudo bolj opažam. Precej prijateljic in znank si raje odreže levo nogo, kot pa da bi same sedele v kavarni. Tudi, če sem z njimi dogovorim, me počakajo v avtu.
So pa tudi druge vrste bejbe. Polajkam jih. Madoniš, če v 21. stoletju ne upamo same na kavo, je volilna pravica še prevelik čevelj za nas.
Pod tole se podpisem!:)
OdgovoriIzbriši