Wawww si rečem, ko na Facebooku naletim na fotke otrok mojih prijateljev. Profesionalno fotografiranje malčkov je stalnica odkar se je množično razširilo modro socialno omrežje in lahko rečem, da so takšne fotke prav lep spomin.
Ob tem se čudim, kako luštni so danes otroci. Fotografije iz mojega otroštva so dokaz moje (upam, da) nekdanje grdote in čudim se, da v času pubertete niso končale na kakšni grmadi. Pa nisem bila edina grdobija. Sploh ne.
Pred nekaj desetletji, smo bili vsi postriženi na kahlo. To je bila najbolj frajerska frizura ever.
Ker mi je šlo na živce, da so vsi mislili, da sem fantek, sem v osnovni šoli zamenjala osebni stil. Pustila sem si rasti lase. Pred odhodom v kolonijo, pa me je frizerka po strokovnem posvetu z očetom "apgrejdala". Postrigla me je na McGyverja. Baje je taka pričeska praktična za vzdrževanje.
V tistem času sem totalno zavidala sestri, ki je škilila in je zavoljo tega dobila plastična roza očala. Ker so ji trenirali eno oko, ji je mama na drugega vsako jutro zalepila ogromen bel obliž. Tega ji nisem zavidala.
Sprednje mlečne zobe sem razbila kmalu po izrastu, višek otroških radosti pa je bila kovinsko - plastična opornica za ravnanje hrbtenice, ki je mi segala od vratu do bokov. Bila sem pravi škrbasto fovšljiv Robocop s strašljivo frizuro. No, edino v pretepih sem vedno zmagala, saj so me zaradi steznika, v trebuh navadno boksnili samo enkrat. :D
Očitno današnje otroke nosi plemenitejša pasma štorkelj. :D
Hahahhahah res sem se nasmejala. Sem se našla notri. Mislim, da smo bili taki kar serijsko. :)
OdgovoriIzbrišiNajbrž je kriv Černobil. :D
IzbrišiNajbrž res. :) So bili pa lepi, brezskrbni časi preživeti v naravi, ulici, med prijatelji, z žogo v roki. Pa tudi kakšna lumparija je bila. A bilo je brezskrbno srečno otroštvo. Kar pa današnji otroci ne poznajo. Poznajo telefon in računalnik. Kar je res škoda.
OdgovoriIzbrišiSe podpišem. Vesela sem, da obstajajo še kakšni starši, ki raje vidijo, da mulček skače po lužah, kot pa raziskuje po tablici.
Izbriši