Se nič hudega sluteč peljem v službo. Si pojem poceni užitke in si sestavljam dnevni plan. Za ovinkom stoji mlada srna. Izognem se ji, cestni rob me zagrabi in čelno vrže v smreko. Tam se zarotiram in pristanem v grmovju.
Pred seboj vidim belo. Očitno sem v nebesih, si mislim. Precej bedno, da sem odšla ravno v trenutku, ko sem si uredila prijetno življenje, ampak hej, še vedno je bolje kot pekel.
Posledično ugotovim, da je to samo airbag, ki se je dejansko sprožil. Še sem živa. Ob vonju bencina in gostem dimu zlezem iz vozila in se čudim, da imam potolčene le roke.
Začnem hlipati, ker sem totalno sesula komaj leto dni moje vozilo. Pokličem moje ljudi in začnem ugotavljati, da vse skupaj ni tako hudo, kot se zdi.
Ja, avto je šel na odpad. Ja, počutim se kot sveže pretolčen zrezek. Iz izkušnje pa sem vseeno izšla bogatejša.
Naučila sem se, da nešteti srečno prevoženi kilometri niso samoumevni. Vesela in prijetno presenečena sem bila nad mimovozečimi, ki so vsi po vrsti ustavljali in ponujali pomoč. Vesela sem sporočil in klicev, ki mi ponujajo prevoz do službe.
Živeti v tem svetu sploh ni tako slabo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar