28 februar, 2014

Mini Vogue


Mayhem je 4-letna Instagram zvezdica, ki je zaslovela po zaslugi kreativnosti svoje mame.


Skupaj ustvarjata papirne kreacije, ki so podobne zadevam z modnih pist,...


... ali rdečih preprog.


Tamala je kopirala Taylor Swift, Jennifer Lawrence,...


Lupito Nyong'o,...


in Katy Perry.


Prav dobro ji uspeva. Uf, koliko dela bo imela po podelitvi oskarjev.


26 februar, 2014

Get UP


Še preden si nadenem tekaške superge, na roko pripnem telefon in zavrtim najljubšo playlisto. Pri teh komadićih ne gre za kvaliteto umetniškega izražanja, temveč za dober filing, telo napumpano z energijo.

Britney poskrbi za dober start:

 

Glasba ni le tekaška spremljevalka. Trebušnjaki se ob dobrem komadu delajo kar sami.


Macklemore and Ryan Lewis, 'Can't Hold Us' - Se en kul motivator.



Pozitivna motivacija, ki vas kar sili k šejkanju se najde v latino ritmih Zumbe.



The Ultimate komad, ki ga vsakič zavrtim vsaj 2x, je tale. Me je že prijelo, da bi naredila set vaj za trebušne mišice. ;)





25 februar, 2014

Vive le printemps



Nekaj mi je reklo, da prihaja pomlad. Čuti se v zraku. Vidi na nebu.

Komaj čakam pogled na zeleno travo,
vonj cvetočih češenj,...


... sedenje na klopci...


...neskončno dolge sprehode...


...in lahne čeveljce.


Vive la vie et vive le printemps!


About a Boy



Aleluja! Končno vam lahko predstavim serijo, ki me je po dooolgem času potegnila vase.
Komedija About a Boy je TV adaptacija britanskega filma s Hughom Grantom v glavni vlogi.


Marcus je fantič, ki se s hipijevsko mamo naseli v San Francisco. Sosed Will ju odganja do trenutka, ko malega lahko izkoristi za lovljenje žensk.


Fante je z zadevo zadovoljen, saj se ob novem idolu neizmerno zabava, vrh vsega pa mu tip dozira rebrca, nad katerimi njegova mama-veganka ne bi bila ravno navdušena.


Ni pa vse v mesu. Sosed mu pomaga tudi v boju proti zoprnim sošolcem, ki si ga zavoljo izgleda in pretirane ljubezni do skupine One Direction, večkrat privoščijo.


Serija me neskončno zabava in je res vredna ogleda.


Še trailer:





24 februar, 2014

đžakuzi


Ta vikend sem se po dolgem času sproščala v đžakuziju. Ob tem sem se spomnila na dan pred kakim desetletjem, ko se je začelo moje samoblamiranje.


S prijateljicami smo prvič, same obiskale wellness. Kljub začetni evforiji je bilo kmalu jasno, da tam akcije ni. Vse umirjeno, nobene mladine. Edina zabavna zadeva je izgledal jacuzzi, ki pa je bil ves čas natrpan.


S prijateljico sva se po dolgi bitki le pribasali v penečo se zadevo. Nekaj minut sem se zabavala, nato pa me je spet zagrabil dolgčas. Okrog mene same upokojenke, ki so bile že rahlo kuhane, nasproti pa je sedela kolegica, ki se je z zaprtimi očmi prepustila vodi.


Odločila sem se malo pozabavati. Stegnila sem nogo in jo s palcem nalašč začela božati po nogi. Mislila sem namreč, da bo grdo pogledala ženico ob njej. Pa se ni zgodilo nič. Pa sem jo nežno pobožala še po kolenu. Nič. Popolnoma nič. Ob tem sem se začela spraševati po njenih fetiših.


Poskusila sem še v tretje. Pobožala sem jo po notranji strani stegna. Pa ni bilo nič. Punca hladna kot led. Ko sem že hotela preveriti, če je zaspala, sem pogledala rahlo desno.


Vame je streljal par zelenih oči, zaprepadene in obenem jezne ženice, ki sem jo pravkar zlorabila. Rdeča kot kuhan rak sem odfrčala do garderobe in skrita za fikusom, čakala ostalo klapo.



Sendwić


19 februar, 2014

Basti


Bastian Baker je 22-letni švicarski lepotec, ki tudi poje. Rodil se je kot Bastian Kaltenbacher in je sin profesionalnega igralca hokeja.


V hokeju se je poskusil tudi sam, a kmalu ugotovil, da so mu na kožo bolj pisane note. Tole je njegov prvi singel "Lucky".


Pesem ima domovanje na prvencu Tomorrow May Not be Better. Na njem najdemo tudi spodnjo zadevo.


Fant ima luštne komadiće, ne morem pa si pomagati, da bi me ne spominjal na fante, ki smo jih v osnovni šoli strigle iz nemškega Brava. :D



Keep calm


A veste, kaj je ironija? To, da sem v službi končno razbila svoj naoljen telefon (star 10 mesecev), ko pa sem prišla domov, me je v nabiralniku čakal paket Ebayevega kitajčka, ki mi je poslal, pred novim letom naročeno zaščito za telefon. Grrrrr.


Kaj pa zdaj? Nič, držala se bom navodila z zgornjega ovitka.



18 februar, 2014

Mesto brez nogavic


Ko sem bila smrkljica, sem počitniške dneve preživljala viseč pri teti, listajoč zbirko njenih revij Lady. Očitno se mi je srkanje tistih novic zajedlo v mozeg, saj še vedno obožujem vse, kar je povezano z angleško monarhijo. 


Prav to je eden izmed dejavnikov, ki me vleče v mesto ob Temzi. Zadnjič sem ga obiskala za novo leto. Ker sem človek, ki počasi analizira svoja doživetja, blog pišem z rahlo zamudo.


Stanovala sem v luštnem hotelčku, ki je le 10 minut stran od ulice Oxford. Cena je bila kljub praznikom ugodna, saj sem zadevo plačala že avgusta. :D Nastanitev še zdaleč ni luksuzna, ima pa svoj čar. Tipična Londonska arhitektura z ozkimi hodniki, kraljevskimi tapetami in lestenci, čista posteljnina in pravi angleški zajtrk, so vse kar potrebujem.


Praznični London je res treba doživeti. Na vsakem koraku so lučke, lučke in lučke. Vse v beli/rumeni barvi, obešene z okusom. Pika na i so absurdno dodelane izložbe trgovin na ulicah Oxford in Regent.


Kljub temu, da splošno mnenje govori o dragi hrani lahko rečem, da se z nekaj iznajdljivosti, za solidno ceno najde super obrok. Sama se tja v nasprotnem primeru sploh ne bi vračala. :) 


Z družbo smo navadno jedli v pubih, kjer poleg obroka dobiš še pivo ali cider. Pa prijetno domače ozračje.


Silvestrovo smo se odločili preživeti na ulici, zato smo si večerjo nakupili v Marks&Spencerju ter jo servirali v hotelski sobi. Pri izbiri nismo škrtarili.


Pršut, losos z zlatimi lističi, kolekcija sirov, svež kruh in "prešvercan" šampanjec (Gornja Radgona rules) so bili prava popotnica za odhod na ulice.


Takole je izpadel ognjemet. 


Kljub zimi, je bilo vreme pohajkovanju naklonjeno. Ni lepšega, kot sveže opran London.





Tudi kultivirala sem se. V Londonu je ponudba brezplačnih kulturnih ustanov tako bogata, da jo je sramotno spregledati. V spomin se mi je najbolj vtisnila smrečica Victoria&Albert Museum-a, delo umetnikov Colina in Helene David, z imenom Tree of Love.


Pri pohajkovanju me fascinirajo štiri stvari, ki jih London zagotovo nudi. Dobro hrano sem že omenila. Druga je moda. V Victoria&Albert muzeju sem si ogledala razstavo, ki je ogrela moje potrošniško srce. 


Denarnico je ogrel obisk Primarka, New Looka, River Islanda, Gapa, Reissa in drugih, moji denarnici primernih trgovin, kjer je bila bera tako polna, da so kovčki pokali po šivih. Stalno prebivališče v Sloveniji je dobil tudi spodnji Primarkov plašček.


Oči sem pasla tudi v čudovito opremljeni trgovini Victoria's Secret na ulici Bond.


Tretja in zame prevladujoča dejavnost na poti, je opazovanje ljudi. Usesti se na klop in spremljati mimoidoče, je res neprecenljivo. V Londonu me vedno spravijo v smeh dekleta, ki stopinjam pod ničlo kljubujejo v mini krilih, brez nogavic, z odprtimi salonarji. Brrrrr. Jaz pa zmrzujem v bundi. Na spodnji sliki je trdoživa nevesta, ki se je veselo nastavljala napadu, s fotoaparati oborožene množice turistov.


Na vsaki poti je nujna dobra kava. Sploh v povezavi z opazovanjem klientele kavarn. Starbucks se jasno težko primerja s pravim italijanskim espressom, ga pa z veseljem srkam, z vsemi dodatki vred. Zadnjega sem z razbolelimi nogami spila na letališču.


Novoletni London je super izbira, če ga rezerviraš pravočasno in te ne moti mnoooožica turistov. Mene ni, zato sem uživala v vsaki minuti sprehajanja po okrašenih ulicah. Dodaten plus tega časa pa so seveda nore, zimske razprodaje, ki se začnejo že 26.12.