Vsako jesen se lotim notranje vadbe. To ne pomeni, da vadim z ledvicami ali jetri, temveč zgolj lokacijo izvedbe. :) Vsako sezono plačam vadbo in se kot škrta oseba prisilim, da jo redno obiskujem. Letos sem z rednim obiskovanjem zavozila že po prvem mesecu, zato sem se prvič lotila zimskega teka.
Če rečem prvič, v bistvu lažem. Nekajkrat sem že poskusila, a vedno hitro zaključila. V enih primerih sem bila oblečena kot polh in po dobrem kilometru zakuhala, v drugih pa se po teku nisem dovolj hitro pospravila na toplo in posledično končala z vročino.
Poleg motivacije je za zimski tek nujna primerna oprema. To zimo sem zaštartala v polni bojni opravi in ugotovila, da je zadeva super. Na glavi imam bandano, poskusila sem tudi s kapo, a mi je prevroče. Oblečena sem v kratko majico, anorak in tekaške pajkice. Obute imam enake superge kot poleti, saj snežnih zametov še ni videti. Če je zelo mraz, prav pridejo tanke rokavičke.
Sprva me je bilo strah prehlada in sem se še mučila z bandano, ovito okrog nosu in ust. Ker mi je šla njena vlažnost na živce, sem poskusila brez in (tok-tok-tok) preživela. Res pa se trudim dihati skozi nos.
Zimski tek res toplo priporočam. Pri tem ne gre samo za vadbo, temveč za "pumpanje" s pozitivno energijo v sicer meglenih in turobnih zimskih dneh.
P.S.: Bolj verodostojne nasvete najdete v članku dr. Branka Škofa, ki je bil objavljen v reviji Viva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar