1. april

Na prvega aprila dan je za psihično zdravje mene in moje okolice bolje, da sem izjemno zaposlena. V nasprotnem primeru mi domišljija ne da miru. Na akcijo sem takrat pripravljena bolje, kot za silvestrov ognjemet.

Težava je v tem, da nisem ravno normalna. Pri šaljenju nimam velikih ovir. Navadno se najraje ponorčujem iz ljudi "na položajih". Kaj, ko pa so tako lahka tarča, saj niti sumijo ne, da je kdo tako neumen, da se jih loti.

Pred leti sem opravljala študentsko delo v prodajalni, kjer smo občasno prodajali luksuzne dobrine. To me je vedno navdajalo s strahom, saj ne slovim po svoji natančnosti. Poleg tega sem se veselila vseh maminih sinčkov, ki so si s prifrknjenim nosom izbirali artikle, ki jih v resnici niti niso potrebovali, ne cenili. 

Vedno, ko se je prodaja zaključila, sem si oddahnila.

Nekega sproščenega 1. aprila sem se na ta račun ponorčevala iz šefice. 

Prodanih artiklov ni bilo možno vrniti. Naredili smo nekaj redkih izjem, a le s potrditvijo vseh 234-tih šefov. V službeni darilni papir sem šlampasto zavila predmet podoben prodanemu in se spravila k telefonu. 

Poklicala sem šefico, da je neka gospa vrnila kupljeno blago in ji rekla, da sem ji iz blagajne vrnila 538€ v gotovini. Ženska je telefon zabrisala na vilice in pritekla hitreje kot sama Brigita Bukovec. Rdeča v glavo je zajemala sapo, da me nahruli.

Ker se mi je zdela še premalo razburjena, sem nadaljevala. Pokazala sem ji paket in dejala, da je blago noter, ampak da ga še nisem pogledala in sem raje poklicala njo, ki je strokovnjakinja.

Takrat so se ji žile na sencih napele, gledala pa me je tako, kot da me bo vsak čas lopnila. Hitro je odvila papir in našla staro, obrabljeno škatlo.

Ko je ob najdbi skoraj omedlela, sem se solzna od smeha zadrla "prvi april". Preventivno sem se umaknila, če bi vame slučajno priletela kakšna škatla. 

Pa ni. Ženska je začela umirati od smeha. Pa ne samo to. Blago sem morala še enkrat zaviti in klicati še njene šefe. Tisti dan nisem delala nič pametnega. :D