Ena izmed mojih prvih poletnih služb je bila delo čistaćice vetrobranskih stekel na Petrolovi črpalki. Tamkajšnje delo poteka tako, da se primaješ ob šestih zjutraj in osem ur, za male pare čistiš stekla.
Velik plus tistega dela so bile napitnine. Zlasti starejši strici so bili navdušeni nad tretmajem in nasmehi mladih študentk in so z veseljem prispevali kak tolar. Ampak Slovenci bolj poredko. Levji delež napitnine so pustili turisti. Najpogosteje Nemci, ki so plačali v evrih. In za tiste turistične evrčke, sem si kupila in registrirala prvega Yugeca. O, stari lepi časi.
Danes pogosto poslušam ljudi, ki se pritožujejo nad dekleti in fanti, ki opravljajo to delo. Ob tem mi hodijo na misel ljudje, ki so tudi nam težili in pametovali. Najbolj zanimive pa so bile tetke, ki so kar zašprintale stran, ko so videle, da jih bo nekdo vprašal, če mu očisti steklo.
O.K., tudi meni ni všeč, če mi steklo samo spacajo, ampak to se zgodi res redko. Če imaš steklo čisto ali ne želiš, da ga očistijo, pa pač lepo poveš. Ne razumem ljudi, ki so v takem primeru živčni in napadalni. Očitno je njihov zasebni prostor razširjen tudi na meter okrog vozil.
V glavnem, v spomin na stare dobre čase čistaćem vedno stisnem kak evro. Tudi, če je šipa malo lisasta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar