Pestro jutro v službi. Ko se končno malo umiri, si grem po kavo. Na hodniku srečam mladeniča, ki ga veselo pozdravim. Ko grem nazaj, je še vedno tam, zato se mu nasmejim. Popijem kavo in grem do sodelavke. Ker je fant še vedno tam, ga vprašam, če mu lahko pomagam? Pravi, da čaka Špelo. Hm, pri nas ni nobene Špele, ampak whatewer.
Čez pet minut po hodniku slišim topotanje in glej ga zlomka. Sodelavka dirja za taistim dečkom. Ko je ni bilo v pisarni, ji je ukradel denarnico in telefon. Pa ne samo njej. Tudi trem drugim. Grrrrrrr.
Prav jezna sem, ker sem tako naivna. Če bi mi kdo ponoči vdrl v stanovanje, bi mu verjetno še prinesla copate in skuhala čaj. Še bolj jezna sem na tistega tipa. Dobi mojo črno piko. :P
Eh, saj vem, da ga boli đžoli moja črna pika. Še batine mu ne bi pomagale. Upam vsaj, da se bo on in njemu podobni, nekoč cvrli v peklenskem ognju. :P
Ni komentarjev:
Objavite komentar